Za Jakobovo sobo (1922) si je Virginia Woolf zamislila romaneskno obliko, radikalno drugačno tako od svojih prejšnjih romanov kot od tradicionalnega romana sploh: »nobenega gradbenega odra; komaj kje vidna kakšna opeka; vse somrak razen srca, strasti, razpoloženja, vse tako svetlo žareče kot ogenj v megli«. Z njo je izrazila svojo percepcijo sveta kot neprestanega toka sprememb, namesto trdne konstrukcije je uvedla tekočo pripoved, impresionistično sestavljeno iz fragmentarnih prizorov. Z rabo različnih perspektiv namesto ene same, stabilne, je opozorila na izmuzljivost in nestalnost človeškega značaja: Jakoba Flandersa spoznavamo skozi bežne vpoglede ljudi, ki jih nanj vežejo različna čustva, sledimo njegovim premikom skozi prostor od študentske sobe, do Italije in Grčije, vzpona na Akropolo pa do zgovorne praznine njegove sobe po njegovi prezgodnji smrti na bojiščih prve svetovne vojne.
